Guča 2007
Ker smo že bili enkrat v Guči so bila pričakovanja velika. Približno tako kot na svoji poroki. Ma ne, še več. V bistvu še enkrat večja kot pred tremi leti. Za ne falit, smo vzeli s sabo poleg 40 litrov vina, petih platojev piva in brinjevca, še cel Dej še'n litro "fan klap". Kaj je lepšega kot igrat za svojo publiko? Tako smo krenili v sredo zvečer 'za Beograd' ob 18.00, samo da nismo šli s firmo Krstić, ampak nas je peljal naš dolgoletni šofer na turnejah - Bogdan (in da nismo peljali s sabo odojka, ker je bila pač naša destinacija dežela odojka, zato pa nismo rabili niti peči na drva)
Žurka se je začela v bistvu že prej kot je Bogdan upalil avtobus, saj je bilo treba preizkusit, da ni med sponzorske Bandidose, Pelinkovce in Cinarje kdo nasul kaj strupa za podgane, torej da se ne bi zgodila slučajno kašna sabotaža. Če pa se že odpre Cinar, ga je treba spit, ker če ne, se segreje in zelo hitro hlapi. Baritonist Nejc je sicer Cinar nabavil zase, vendar smo se štulili zraven, tako da nas je kar malo postrani gledal. Cinar ima res dober okus, samo se ne more niti primerjat na primer s Pelinkovcem, ki je medežija za vse mogoče težave, od trebušnih pa vse do duševnih. Vodja puta je bil naš menedžer za balkan Slobodan Dodić, tako zvani Momak, ki je sicer rojen v Srbiji, vendar živi v Divači. Njegova desna roka pa je bil seveda naš organizator Krajšek Bojan, ki je res vse lepo zrihtal.
Po približno 66,6 kilometrih in pol so se pojavile prve težave, saj je ena članica iz sežanske podružnice fan klapa pozabila pašaport doma. Zato smo naredili nujen postanek na Lomu, kjer smo solidarno čakali na pašaport. V Ljubljani je vstopilo približno 10 ljudi. Kandidat za predsednika države Darko Kranjc je bil namenjen da gre z nami, vendar je imel dosti posla z volitvami, nam je pa častil par litrov štajerskega belega vina (hvala Darko, take predsednike rabimo) . Druga najbolj estradna oseba, ki je šla z nami, je bila Lara Jankovič. Diplomo za vzdržljivost pa bi dal Poloni, bodoči ženi našega trobentača Mateja Bažca. Enega otroka je nosila v trebuhu, drugi pa je sedel zraven nje. Bomo videli kako je Guča vplivala na še nerojeno dete. Če ne bo nobenih negativnih posledic (če npr pije normalno materino mleko in ne joče, ker po marendi ne dobi še rakije, kar je v Srbiji splošen lokalni običaj), potem je klinično dokazano, da bi morale noseče mamice it na terapijo v Gučo, ne pa počivat doma. Anzi, ni rečeno da takšna 'Guča' terapija ne vpliva blagodejno na še nerojene otroke, saj v tej dobi otroci vse absorbirajo in se jim dogodivščine vtisnejo globoko v podzavest. Medtem ko bodo njegovi vrstniki peli 'Kuža pazi', bo naš litrašni naraščaj že v predšolski dobi pel 'Đurđev dan' ali 'Fejatovo dirlado'.
Na avtobusu je bilo v splošnem dobro vzdušje, ki pa se je še stopnjevalo v rednih 18 do 19 minutnih postankih. Tako smo bili po dobrih šestih urah potovanja šele na hrvaški meji. Če bi šli s konji, bi verjetno prišli prej, samo kaj ko na avtocesti ni plačilnega razreda za konje. Ponoči se je blago malo utrudilo in je šlo počivat. Še celo Bažec, ki je bil včasih dežuren za razbivat jajca na turnejah, je bil nekam utrujen. Ko so bili vsi krepani, je on našel eno žrtev, s katero sta igrala moro tako naglas, da so ga vsi preklinjali. Bolj kot je folk penil, z večjim gušto je igral. Verjetno leta prinesejo svoje križe in težave, energije ima človek zmeraj manj, sploh pa ko enkrat pasa 30 let. Takrat človeku poteče garancija in začne že počasi razmišljati o penziji, bolj pazi na zdravje (predvsem na jetra), namesto hodit na žurke pa hodi v toplice in spat ob 22. uri.
Naš fotograf Jože je nekje v Slavoniji presenečeno ugotovil, da smo pozabili doma kos pohištva - škabel (oz. po slovensko kitaro). Sej je ljudsko petje romantično, samo če je preveč ljudsko, zvenijo še tako melodične pesmi heavy metalsko oz. hardcorovsko. So že stari Rimljani pogruntali, da ni dobre žurke brez kitare. Bi jo kupili na benzinski pumpi na hrvaškem, samo ti Hrvati so tako zaostali da na pumpah ne prodajajo pohištva. In oni bi radi prišli v Evropo? Ma ja, pa kaj še. Sigurno jim po Bruselj postavil ta pogoj za vstop v EU.
V četrtek zgodaj zjutraj smo prišli v Beograd, kjer nas je čakala vodi(pi)čka. Da bi vzpostavila kontakt z nami, nam je razdelila bonbone. Dobra finta. Morda bi jo uporabili mi na naših špilih, samo bi delili čebulo, ker se bolj prilega balkanski glasbi. Razkazala nam je novi Beograd, stadion Marakana, kje so ubili Đinđiča, kje živi Ceca, in 'najbolj neosvojljivo trdnjavo' Kalemegdan. Je res dobro poznala svoje rojstno mesto, je bila celo malo preveč narodno zavedna. Ma nič, nacionalistka je bila. Ni rečeno da ni pod obleko imela kakšno pištolo in ročno bombo.
Sledila je vožnja na jug Srbije. Vzdušje je postalo nalezljivo balkansko, počasi smo se že navajali na balkanske ritme. Pa tudi vse več stoenk in jugotov je bilo po cestah, kar je za nas Slovence že prava eksotika. Šli smo mimo vojaškega odpada, kjer si lahko kupil star vojaški helikopter ali tank. Bogdan ni hotel namerno ustaviti avtobusa, ker če ne bi si res nabavili vojaško mehanizacijo za litrašne potrebe. Kakšna žurka bi to bila, če bi prišel trobentač ven iz kupole od tanka in zaigral Kalašnjikov? Tank bi torej uporabili bolj za show program, medtem ko bi helikopter uporabili za naše logistične potrebe. Prileteli bi npr na poroko, se vrgli dol s padalom in že v zraku igrali. To bi bilo altro ke presenečenje za mladoporočenca.
Prispeli smo v Kraljevo, kjer smo že 3 leta pobrateni s tamkajšnjim trubaškim orkestrom. Najprej smo položili venec na grob bivšega predsednika orkestra in si izmenjali par besed o tamkajšnji trubaški sceni. Kar pomeni v Sloveniji harmonika, pomeni v Srbiji trubaški orkester, saj poroke brez pleh muzike praktično tam ni. Scena je izjemno dobro razvita. Samo za tekmovanje v Guči se je prijavilo okoli 250 orkestrov, od katerih so jih izbrali 20 za tekmovanje. So pa malo alergični na cigane, saj so oni (trubaški orkester iz Kraljevega) eden redkih 'belih' trubaških orkestrov. Kot smo videli kasneje v Guči, se mi s svojo evropsko bledo poltjo res nismo mogli mimetizirati med ciganske trubaške orkestre. Naslednja investicija za Gučo bo torej sončenje v solariju ali 10 kg črnega globina. Nato smo šli na večerjo oz. bolj povedano požrtijo. Za večino udeležencev potovanja je bil to prvi holesterolni šok. Nato so nam trubači nekaj zaigrali in so nam razkazali svoje sposobnosti. Mi jim seveda nismo ostali dolžni in smo jim dali 'kontra', na koncu pa smo igrali celo skupaj. Naš bogi Momak je zaspal z nogico od prasca v ustih in nihče se ga ni upal zbuditi, da se mu ne bi zataknilo in se ne bi celo zadušil. Zato se je naš odhod v Gučo kar precej zamaknil v nočne ure.
Okrog polnoči smo se končno sprvili na avtobus in odšli v Gučo, kjer smo se isti večer nastanili. Mojca, mama od tolkalca Uroša in mladega trobentača Roka je na žalost našla pod posteljo mrtvega četnika. Zaradi neznosnega smrada, je zahtevala premestitev. Lastnik je potem priznal, da ni sobe odprl že od leta 1945. V to sobo so potem namestili naši zamejski prijatelji (sicer italijanski državljani), ki jih neugodni življenjski pogoji niso preveč motili.
Naslednji dan smo se prebudili v lepem sončnem vremenu. Posebno romantično je bilo, ko so že zjutraj na dvorišču kuhali svatbeni kupus in je vse dišalo po zelju in dimu. Gospodinja je bila zelo gostoljubna in nam je ponudila turško kavo in tudi rakijo. Tako se je akcija začela že v dopoldanskih urah. Se pa je zgodilo nekaj nepričakovanega. Tri gorile so vlekle našega tubista Jecota na policijsko postajo, kar ni zgledalo nič kaj obetavno. Na žalost je preživel cel dan in celo noč na lokalni policijski postaji, kjer verjamem da ni imel ravno prijazne postrežbe. No, mi smo šli potem na zajtrk, to pomeni ali svatbeni kupus ali pleskavico. Popoldne smo imeli špil na odru v centru Guče, nato pa smo bili povabljeni, da igramo na privatni vrtni zabavi. Bili smo še vsi spočiti in željni dogodivščin , zato je bila ta žurka res najvišje kakovosti. Na srečo je šel mimo nek organizator iz Nemčije, ki nas je povabil drugo leto aprila na jazz festival. To je bila ena tistih žurk, ki se ne konča, dokler zadnji ne pade po tleh. Med špilom smo si naredili šiptarsko - slaščičarske frizure in verjamem da je bil tudi zvok orkestra zaradi tega drugačen. Zvečer se je večina klape, razen redkih izjem (med katerimi sem bil tudi sam), odpravilo na koncert Gorana Bregoviča.
V soboto zjutraj nas je spet prijazno pričakala turška kava in rakija. Dopoldne smo imeli z Momakom za opravit protokolarne obveznosti, ko smo predsedniku doma kulture izročili propagandni material občine Divača, steklenico vina, pršut, CD ... Imeli smo tudi intervjuje za radio in TV. Popoldne smo imeli najprej špil na odru, nato pa v paradi orkestrov po ulicah Guče. Opazili smo, da je bilo v Guči letos precej slovenskih pihalnih orkestrov. Ves čas smo absorbirali to edinstveno norenje po ulicah Guče, ki je trajalo neprekinjeno dan in noč. Zanimivo je bilo, da je vsako jutro na nekem bližnjem hribu točno ob 7.00 zjutraj top naznanil, da se je začel nov dan. V Guči je namreč čisto možno da marsikdo pozabi kdaj se začne nov dan, saj traja žur konstantno brez prediha.
V nedeljo zjutraj smo že čutili posledice neprekinjenega žuranja. Ob 11.00 zjutraj smo nastopili na srbski ohceti, zvečer pa v gostilni Curčić, kjer smo bili nastanjeni 3 leta nazaj. Imeli smo se celo čast slikati z legendo Bobanom Markovičem. Že v nedeljo zvečer se je začela Guča počasi prazniti.
V ponedeljek zjutraj je bil pogled na ulice Guče žalosten. Guča je dajala občutek, kot da se tu ni nikoli nič dogajalo, kot bi bilo mesto opustošeno pa kakšni atomski eksploziji. Zato je bil čas, da se tudi mi odpravimo domov. Pošteno se nam je poznalo tudi večdnevno konzumiranje svinjetine in tisti, ki nimamo dobre prebave, smo imeli konkretne težave. Tako da bi lahko za naslednja leta lahko uvedli tekmovanje za 'zlatni šupak', že na našem avtobusu je bilo kvalitetnih tekmovalcev dovolj. Po poti nazaj se je vrstilo zanimivih prizorov. Eden najboljših je bil ta, da so v pogrebnem sprevodu vozili krsto s pokojnikom s prikolico in traktorjem. Še najbolj pa so impresionirale kamikaze v jugotih. Po poti nazaj smo gledali kultni srbsi krimič 'Odpisani'. Nejc je žalostno ugotovil, da mu je originalna zlata ura, po prečkanju srbsko - hrvaške meje, kazala pravilno samo še vlago v zraku. No ja je pa vsaj lepo izgledala, če že ni kazala pravega časa. Sej tudi telefoni ne rabijo več za klicanje, ne? Jurič je utrujal s frulo za 100 dinarjev in po prečkanju meje je na žalost še delala.
Domov smo prišli pozno ponoči. Od tedaj naprej pa nas je večina šla ali na zdravljenje ali na dieto ali pa enostavno na dopust.
To je bila Guča 2007 iz moje perspektive. Se vnaprej opravičujem, če koga nisem izpostavil. No, boste napisali pa še drugi svoja doiživetja. Po stari slovanski navadi bi morali korjero zapaliti ali pa vsaj temeljito dezinficirati.
Poročal: Bojan Volk, slaščičar in amaterski glasbenik
Ker smo že bili enkrat v Guči so bila pričakovanja velika. Približno tako kot na svoji poroki. Ma ne, še več. V bistvu še enkrat večja kot pred tremi leti. Za ne falit, smo vzeli s sabo poleg 40 litrov vina, petih platojev piva in brinjevca, še cel Dej še'n litro "fan klap". Kaj je lepšega kot igrat za svojo publiko? Tako smo krenili v sredo zvečer 'za Beograd' ob 18.00, samo da nismo šli s firmo Krstić, ampak nas je peljal naš dolgoletni šofer na turnejah - Bogdan (in da nismo peljali s sabo odojka, ker je bila pač naša destinacija dežela odojka, zato pa nismo rabili niti peči na drva)
Žurka se je začela v bistvu že prej kot je Bogdan upalil avtobus, saj je bilo treba preizkusit, da ni med sponzorske Bandidose, Pelinkovce in Cinarje kdo nasul kaj strupa za podgane, torej da se ne bi zgodila slučajno kašna sabotaža. Če pa se že odpre Cinar, ga je treba spit, ker če ne, se segreje in zelo hitro hlapi. Baritonist Nejc je sicer Cinar nabavil zase, vendar smo se štulili zraven, tako da nas je kar malo postrani gledal. Cinar ima res dober okus, samo se ne more niti primerjat na primer s Pelinkovcem, ki je medežija za vse mogoče težave, od trebušnih pa vse do duševnih. Vodja puta je bil naš menedžer za balkan Slobodan Dodić, tako zvani Momak, ki je sicer rojen v Srbiji, vendar živi v Divači. Njegova desna roka pa je bil seveda naš organizator Krajšek Bojan, ki je res vse lepo zrihtal.
Po približno 66,6 kilometrih in pol so se pojavile prve težave, saj je ena članica iz sežanske podružnice fan klapa pozabila pašaport doma. Zato smo naredili nujen postanek na Lomu, kjer smo solidarno čakali na pašaport. V Ljubljani je vstopilo približno 10 ljudi. Kandidat za predsednika države Darko Kranjc je bil namenjen da gre z nami, vendar je imel dosti posla z volitvami, nam je pa častil par litrov štajerskega belega vina (hvala Darko, take predsednike rabimo) . Druga najbolj estradna oseba, ki je šla z nami, je bila Lara Jankovič. Diplomo za vzdržljivost pa bi dal Poloni, bodoči ženi našega trobentača Mateja Bažca. Enega otroka je nosila v trebuhu, drugi pa je sedel zraven nje. Bomo videli kako je Guča vplivala na še nerojeno dete. Če ne bo nobenih negativnih posledic (če npr pije normalno materino mleko in ne joče, ker po marendi ne dobi še rakije, kar je v Srbiji splošen lokalni običaj), potem je klinično dokazano, da bi morale noseče mamice it na terapijo v Gučo, ne pa počivat doma. Anzi, ni rečeno da takšna 'Guča' terapija ne vpliva blagodejno na še nerojene otroke, saj v tej dobi otroci vse absorbirajo in se jim dogodivščine vtisnejo globoko v podzavest. Medtem ko bodo njegovi vrstniki peli 'Kuža pazi', bo naš litrašni naraščaj že v predšolski dobi pel 'Đurđev dan' ali 'Fejatovo dirlado'.
Na avtobusu je bilo v splošnem dobro vzdušje, ki pa se je še stopnjevalo v rednih 18 do 19 minutnih postankih. Tako smo bili po dobrih šestih urah potovanja šele na hrvaški meji. Če bi šli s konji, bi verjetno prišli prej, samo kaj ko na avtocesti ni plačilnega razreda za konje. Ponoči se je blago malo utrudilo in je šlo počivat. Še celo Bažec, ki je bil včasih dežuren za razbivat jajca na turnejah, je bil nekam utrujen. Ko so bili vsi krepani, je on našel eno žrtev, s katero sta igrala moro tako naglas, da so ga vsi preklinjali. Bolj kot je folk penil, z večjim gušto je igral. Verjetno leta prinesejo svoje križe in težave, energije ima človek zmeraj manj, sploh pa ko enkrat pasa 30 let. Takrat človeku poteče garancija in začne že počasi razmišljati o penziji, bolj pazi na zdravje (predvsem na jetra), namesto hodit na žurke pa hodi v toplice in spat ob 22. uri.
Naš fotograf Jože je nekje v Slavoniji presenečeno ugotovil, da smo pozabili doma kos pohištva - škabel (oz. po slovensko kitaro). Sej je ljudsko petje romantično, samo če je preveč ljudsko, zvenijo še tako melodične pesmi heavy metalsko oz. hardcorovsko. So že stari Rimljani pogruntali, da ni dobre žurke brez kitare. Bi jo kupili na benzinski pumpi na hrvaškem, samo ti Hrvati so tako zaostali da na pumpah ne prodajajo pohištva. In oni bi radi prišli v Evropo? Ma ja, pa kaj še. Sigurno jim po Bruselj postavil ta pogoj za vstop v EU.
V četrtek zgodaj zjutraj smo prišli v Beograd, kjer nas je čakala vodi(pi)čka. Da bi vzpostavila kontakt z nami, nam je razdelila bonbone. Dobra finta. Morda bi jo uporabili mi na naših špilih, samo bi delili čebulo, ker se bolj prilega balkanski glasbi. Razkazala nam je novi Beograd, stadion Marakana, kje so ubili Đinđiča, kje živi Ceca, in 'najbolj neosvojljivo trdnjavo' Kalemegdan. Je res dobro poznala svoje rojstno mesto, je bila celo malo preveč narodno zavedna. Ma nič, nacionalistka je bila. Ni rečeno da ni pod obleko imela kakšno pištolo in ročno bombo.
Sledila je vožnja na jug Srbije. Vzdušje je postalo nalezljivo balkansko, počasi smo se že navajali na balkanske ritme. Pa tudi vse več stoenk in jugotov je bilo po cestah, kar je za nas Slovence že prava eksotika. Šli smo mimo vojaškega odpada, kjer si lahko kupil star vojaški helikopter ali tank. Bogdan ni hotel namerno ustaviti avtobusa, ker če ne bi si res nabavili vojaško mehanizacijo za litrašne potrebe. Kakšna žurka bi to bila, če bi prišel trobentač ven iz kupole od tanka in zaigral Kalašnjikov? Tank bi torej uporabili bolj za show program, medtem ko bi helikopter uporabili za naše logistične potrebe. Prileteli bi npr na poroko, se vrgli dol s padalom in že v zraku igrali. To bi bilo altro ke presenečenje za mladoporočenca.
Prispeli smo v Kraljevo, kjer smo že 3 leta pobrateni s tamkajšnjim trubaškim orkestrom. Najprej smo položili venec na grob bivšega predsednika orkestra in si izmenjali par besed o tamkajšnji trubaški sceni. Kar pomeni v Sloveniji harmonika, pomeni v Srbiji trubaški orkester, saj poroke brez pleh muzike praktično tam ni. Scena je izjemno dobro razvita. Samo za tekmovanje v Guči se je prijavilo okoli 250 orkestrov, od katerih so jih izbrali 20 za tekmovanje. So pa malo alergični na cigane, saj so oni (trubaški orkester iz Kraljevega) eden redkih 'belih' trubaških orkestrov. Kot smo videli kasneje v Guči, se mi s svojo evropsko bledo poltjo res nismo mogli mimetizirati med ciganske trubaške orkestre. Naslednja investicija za Gučo bo torej sončenje v solariju ali 10 kg črnega globina. Nato smo šli na večerjo oz. bolj povedano požrtijo. Za večino udeležencev potovanja je bil to prvi holesterolni šok. Nato so nam trubači nekaj zaigrali in so nam razkazali svoje sposobnosti. Mi jim seveda nismo ostali dolžni in smo jim dali 'kontra', na koncu pa smo igrali celo skupaj. Naš bogi Momak je zaspal z nogico od prasca v ustih in nihče se ga ni upal zbuditi, da se mu ne bi zataknilo in se ne bi celo zadušil. Zato se je naš odhod v Gučo kar precej zamaknil v nočne ure.
Okrog polnoči smo se končno sprvili na avtobus in odšli v Gučo, kjer smo se isti večer nastanili. Mojca, mama od tolkalca Uroša in mladega trobentača Roka je na žalost našla pod posteljo mrtvega četnika. Zaradi neznosnega smrada, je zahtevala premestitev. Lastnik je potem priznal, da ni sobe odprl že od leta 1945. V to sobo so potem namestili naši zamejski prijatelji (sicer italijanski državljani), ki jih neugodni življenjski pogoji niso preveč motili.
Naslednji dan smo se prebudili v lepem sončnem vremenu. Posebno romantično je bilo, ko so že zjutraj na dvorišču kuhali svatbeni kupus in je vse dišalo po zelju in dimu. Gospodinja je bila zelo gostoljubna in nam je ponudila turško kavo in tudi rakijo. Tako se je akcija začela že v dopoldanskih urah. Se pa je zgodilo nekaj nepričakovanega. Tri gorile so vlekle našega tubista Jecota na policijsko postajo, kar ni zgledalo nič kaj obetavno. Na žalost je preživel cel dan in celo noč na lokalni policijski postaji, kjer verjamem da ni imel ravno prijazne postrežbe. No, mi smo šli potem na zajtrk, to pomeni ali svatbeni kupus ali pleskavico. Popoldne smo imeli špil na odru v centru Guče, nato pa smo bili povabljeni, da igramo na privatni vrtni zabavi. Bili smo še vsi spočiti in željni dogodivščin , zato je bila ta žurka res najvišje kakovosti. Na srečo je šel mimo nek organizator iz Nemčije, ki nas je povabil drugo leto aprila na jazz festival. To je bila ena tistih žurk, ki se ne konča, dokler zadnji ne pade po tleh. Med špilom smo si naredili šiptarsko - slaščičarske frizure in verjamem da je bil tudi zvok orkestra zaradi tega drugačen. Zvečer se je večina klape, razen redkih izjem (med katerimi sem bil tudi sam), odpravilo na koncert Gorana Bregoviča.
V soboto zjutraj nas je spet prijazno pričakala turška kava in rakija. Dopoldne smo imeli z Momakom za opravit protokolarne obveznosti, ko smo predsedniku doma kulture izročili propagandni material občine Divača, steklenico vina, pršut, CD ... Imeli smo tudi intervjuje za radio in TV. Popoldne smo imeli najprej špil na odru, nato pa v paradi orkestrov po ulicah Guče. Opazili smo, da je bilo v Guči letos precej slovenskih pihalnih orkestrov. Ves čas smo absorbirali to edinstveno norenje po ulicah Guče, ki je trajalo neprekinjeno dan in noč. Zanimivo je bilo, da je vsako jutro na nekem bližnjem hribu točno ob 7.00 zjutraj top naznanil, da se je začel nov dan. V Guči je namreč čisto možno da marsikdo pozabi kdaj se začne nov dan, saj traja žur konstantno brez prediha.
V nedeljo zjutraj smo že čutili posledice neprekinjenega žuranja. Ob 11.00 zjutraj smo nastopili na srbski ohceti, zvečer pa v gostilni Curčić, kjer smo bili nastanjeni 3 leta nazaj. Imeli smo se celo čast slikati z legendo Bobanom Markovičem. Že v nedeljo zvečer se je začela Guča počasi prazniti.
V ponedeljek zjutraj je bil pogled na ulice Guče žalosten. Guča je dajala občutek, kot da se tu ni nikoli nič dogajalo, kot bi bilo mesto opustošeno pa kakšni atomski eksploziji. Zato je bil čas, da se tudi mi odpravimo domov. Pošteno se nam je poznalo tudi večdnevno konzumiranje svinjetine in tisti, ki nimamo dobre prebave, smo imeli konkretne težave. Tako da bi lahko za naslednja leta lahko uvedli tekmovanje za 'zlatni šupak', že na našem avtobusu je bilo kvalitetnih tekmovalcev dovolj. Po poti nazaj se je vrstilo zanimivih prizorov. Eden najboljših je bil ta, da so v pogrebnem sprevodu vozili krsto s pokojnikom s prikolico in traktorjem. Še najbolj pa so impresionirale kamikaze v jugotih. Po poti nazaj smo gledali kultni srbsi krimič 'Odpisani'. Nejc je žalostno ugotovil, da mu je originalna zlata ura, po prečkanju srbsko - hrvaške meje, kazala pravilno samo še vlago v zraku. No ja je pa vsaj lepo izgledala, če že ni kazala pravega časa. Sej tudi telefoni ne rabijo več za klicanje, ne? Jurič je utrujal s frulo za 100 dinarjev in po prečkanju meje je na žalost še delala.
Domov smo prišli pozno ponoči. Od tedaj naprej pa nas je večina šla ali na zdravljenje ali na dieto ali pa enostavno na dopust.
To je bila Guča 2007 iz moje perspektive. Se vnaprej opravičujem, če koga nisem izpostavil. No, boste napisali pa še drugi svoja doiživetja. Po stari slovanski navadi bi morali korjero zapaliti ali pa vsaj temeljito dezinficirati.
Poročal: Bojan Volk, slaščičar in amaterski glasbenik