JAZZFESTIVAL, Gronau (D), 23. - 28. april 2008
Evo nas. Pa smo naredili tisto, kar smo rekli.
Otto nas je spoznal na Saboru trubača 2007 v Guči. Šli smo iz uradne predstavitve, kjer se ni veliko igralo. To je tako, kot če imaš Porscheja in voziš 20 km/h. Bili smo borbeno nastrojeni. Nekaj je manjkalo. Nekdo je opazil vrt in na njem veliko šotorov, v katerih so ljudje spali. Ne moreš v Guči spat! In se je zgodilo. Šli smo na vrt, tuba je spustila rafal. Urezali smo po siromakih. Otto je slišal, da poteka borba in prišel pogledat. Od tam naprej ne bi pisal, ker tega enostavno ne moreš opisati. Lahko si ogledate fotke, ki so v galeriji. To je bil urnebes 21. stoletja.
Otto je glavni organizator Jazzfestivala v mestu Gronau, ki leži ob nizozemsko – nemški meji. Včasih industrijsko mesto danes diha povsem drugačen zrak. Ljudje so sproščeni, mogoče celo malo preveč leni, živijo lagodno. Zanimiva je arhitektura, med drugim imajo tudi umetno piramido, na katero hodijo ljudje počivat. V parku je veliko igral, ki vsebujejo glasbene pripomočke, predvsem tolkala (ko smo to videli, smo v sekundi dvajset zavzeli teritorij in razbijali kot na sodni dan, saj tega še nismo videli. Mularija okoli je le debelo gledala, kaj se s temi čudnimi tipi dogaja). Mesto ima tudi nekaj kanalov, nad katerimi so ponekod prijetni lokali. Omeniti je treba bližnjo mejo in takoj za njo prvi coffee shop. Tabla v grmovju ločuje področje na tisto, na katerem je strogo verboten samo pomisliti na kake zelenjadarske oslarije in tisto, na katerem je »pipanje špinelov« čisto nekaj vsakdanjega. No, mesta ne bom podrobno predstavljal, saj samo po sebi ne predstavlja kakršnegakoli presežka. Razen seveda Jazzfestivala.
Ob prihodu nas je čakal veseli Otto s kozarcem piva v rokah. Takoj smo vedeli, da tu ne bo heca. Po uvodnih formalnostih smo prisedli na pijačo, z nami so bili tudi Amsterdam Klezmer Band, ki smo ga imeli čast poslušat še isti dan. Po pijači nas je uradni spremljevalec spremil do apartmajev, kjer smo bili nastanjeni. Apartmaji so bili fenomenalni: ni bilo niti enega zateženega soseda. Ali pa so se bali, to ne bi vedel. Le eno jutro, ko sem ob devetih zjutraj s tubo šel budit ostale (drugače je postopek bistveno daljši), me je sosed, pa še ta Madžar, prosil, če lahko vzamem vsaj flavto. Apartmaji so bili del posestva, na katerem je bila tudi jahalna šola, tista s konji.
Festival je bil razdeljen na dva dela: dopoldanskega in popoldanskega oz. večernega. Prizorišč je bilo veliko, bendi so igrali po ulicah, barih, trgih in verjetno še kje. Zares impozantno. Igrali smo enkrat v dopoldanskem delu in dvakrat v večernem. Igrali smo po ulicah, pomemben nastop smo imeli v glavni koncertni dvorani. Tam smo si delili prizorišče s slovitim kvintetom Rod Mason's Hot Five. To je bilo v nedeljo dopoldan in tu moram poudariti, da je bila dvorana ob enajstih polna do zadnjega kotička, čeprav je bila vstopnina. Kaj takega v Sloveniji ne boste videli, razen če ni to maša.
Na enem od dopoldanskih nastopov je Ottotu padla na misel odlična pogruntavščina. Na glavnem placu je prodajalec avtomobilov promoviral Peugeote. Imeli so tudi promocijski dvonadstropni cabrio avtobus. In ker je Otto alfa in omega mesta v času festivala nam je zrihtal avtobus, šli smo na streho, se založili z pijačo in krenili na juriš. Peljati se na strehi avtobusa skozi mesto in igrat je bilo nepozabno. Ljudje so debelo gledali kaj se dogaja, saj je to le jazz festival in ne neka brazilsko - balkanska norija. Omeniti velja, da smo bili na festivalu eksotika; to je povezano z načinom življenja, ki je tam bolj umirjen in urejen. Otto, ki je svetovljan (ima med drugim madžarsko ženo) pa se je seveda gaziral, saj je užival, ko so stare švabske tetke gledale proti nebu in vasisdasale, saj se kaj takega tam še ni zgodilo. Tudi v trgovine in slaščičarne smo šli. Samo cerkev nam je zmanjkala, vendar je to v planu za prihodnost. Moramo se zmenit s kakim župnikom, da namesto avamarije upalimo en Sviraj cigo. Bomo videli. Na tem festivalu smo spoznali veliko zanimivih bendov in ljudi, z nekaterimi smo navezali stike. Nekateri naši so se zelo trudili (jim je tudi uspelo) navezati stike z Venus Brass Band iz Berlina. Zakaj? Ker je to pet profesionalk (v glasbenem smislu, da ne bo pomote), ki imajo performance boljši od marsikaterega moškega benda, igrajo pa na tubo, saks, bobne in pozavno. Pa še luštne so. Baje se bomo še videli. Upam, da tega ni rekel slepi.
Nekje se vse konča, tudi naše gostovanje v Nemčiji se je. Če potegnem črto (pa ne koke), je bilo to gostovanje fantastična izkušnja. Predvsem tu mislim na igranje v okolju, kjer takšna glasba ni nekaj vsakdanjega in posledično, kako tem ljudem to glasbo približati. Festival je bil sicer bolj jazzovsko naravnan; nas je Otto gor privlekel, da bi pokazali tudi drugo plat džezerstva, tisto ta divjo. Po odzivu sodeč sem prepričan, da nam jo je uspelo. Citiram Ottota: SUPA GUT, BOJS. Ja če ne, dragi moji, pa ni treba poslušat, haha.
Jernej Žakelj - Jeco glasbenik in samostojni raziskovalec prihodnje zgodovine.
Evo nas. Pa smo naredili tisto, kar smo rekli.
Otto nas je spoznal na Saboru trubača 2007 v Guči. Šli smo iz uradne predstavitve, kjer se ni veliko igralo. To je tako, kot če imaš Porscheja in voziš 20 km/h. Bili smo borbeno nastrojeni. Nekaj je manjkalo. Nekdo je opazil vrt in na njem veliko šotorov, v katerih so ljudje spali. Ne moreš v Guči spat! In se je zgodilo. Šli smo na vrt, tuba je spustila rafal. Urezali smo po siromakih. Otto je slišal, da poteka borba in prišel pogledat. Od tam naprej ne bi pisal, ker tega enostavno ne moreš opisati. Lahko si ogledate fotke, ki so v galeriji. To je bil urnebes 21. stoletja.
Otto je glavni organizator Jazzfestivala v mestu Gronau, ki leži ob nizozemsko – nemški meji. Včasih industrijsko mesto danes diha povsem drugačen zrak. Ljudje so sproščeni, mogoče celo malo preveč leni, živijo lagodno. Zanimiva je arhitektura, med drugim imajo tudi umetno piramido, na katero hodijo ljudje počivat. V parku je veliko igral, ki vsebujejo glasbene pripomočke, predvsem tolkala (ko smo to videli, smo v sekundi dvajset zavzeli teritorij in razbijali kot na sodni dan, saj tega še nismo videli. Mularija okoli je le debelo gledala, kaj se s temi čudnimi tipi dogaja). Mesto ima tudi nekaj kanalov, nad katerimi so ponekod prijetni lokali. Omeniti je treba bližnjo mejo in takoj za njo prvi coffee shop. Tabla v grmovju ločuje področje na tisto, na katerem je strogo verboten samo pomisliti na kake zelenjadarske oslarije in tisto, na katerem je »pipanje špinelov« čisto nekaj vsakdanjega. No, mesta ne bom podrobno predstavljal, saj samo po sebi ne predstavlja kakršnegakoli presežka. Razen seveda Jazzfestivala.
Ob prihodu nas je čakal veseli Otto s kozarcem piva v rokah. Takoj smo vedeli, da tu ne bo heca. Po uvodnih formalnostih smo prisedli na pijačo, z nami so bili tudi Amsterdam Klezmer Band, ki smo ga imeli čast poslušat še isti dan. Po pijači nas je uradni spremljevalec spremil do apartmajev, kjer smo bili nastanjeni. Apartmaji so bili fenomenalni: ni bilo niti enega zateženega soseda. Ali pa so se bali, to ne bi vedel. Le eno jutro, ko sem ob devetih zjutraj s tubo šel budit ostale (drugače je postopek bistveno daljši), me je sosed, pa še ta Madžar, prosil, če lahko vzamem vsaj flavto. Apartmaji so bili del posestva, na katerem je bila tudi jahalna šola, tista s konji.
Festival je bil razdeljen na dva dela: dopoldanskega in popoldanskega oz. večernega. Prizorišč je bilo veliko, bendi so igrali po ulicah, barih, trgih in verjetno še kje. Zares impozantno. Igrali smo enkrat v dopoldanskem delu in dvakrat v večernem. Igrali smo po ulicah, pomemben nastop smo imeli v glavni koncertni dvorani. Tam smo si delili prizorišče s slovitim kvintetom Rod Mason's Hot Five. To je bilo v nedeljo dopoldan in tu moram poudariti, da je bila dvorana ob enajstih polna do zadnjega kotička, čeprav je bila vstopnina. Kaj takega v Sloveniji ne boste videli, razen če ni to maša.
Na enem od dopoldanskih nastopov je Ottotu padla na misel odlična pogruntavščina. Na glavnem placu je prodajalec avtomobilov promoviral Peugeote. Imeli so tudi promocijski dvonadstropni cabrio avtobus. In ker je Otto alfa in omega mesta v času festivala nam je zrihtal avtobus, šli smo na streho, se založili z pijačo in krenili na juriš. Peljati se na strehi avtobusa skozi mesto in igrat je bilo nepozabno. Ljudje so debelo gledali kaj se dogaja, saj je to le jazz festival in ne neka brazilsko - balkanska norija. Omeniti velja, da smo bili na festivalu eksotika; to je povezano z načinom življenja, ki je tam bolj umirjen in urejen. Otto, ki je svetovljan (ima med drugim madžarsko ženo) pa se je seveda gaziral, saj je užival, ko so stare švabske tetke gledale proti nebu in vasisdasale, saj se kaj takega tam še ni zgodilo. Tudi v trgovine in slaščičarne smo šli. Samo cerkev nam je zmanjkala, vendar je to v planu za prihodnost. Moramo se zmenit s kakim župnikom, da namesto avamarije upalimo en Sviraj cigo. Bomo videli. Na tem festivalu smo spoznali veliko zanimivih bendov in ljudi, z nekaterimi smo navezali stike. Nekateri naši so se zelo trudili (jim je tudi uspelo) navezati stike z Venus Brass Band iz Berlina. Zakaj? Ker je to pet profesionalk (v glasbenem smislu, da ne bo pomote), ki imajo performance boljši od marsikaterega moškega benda, igrajo pa na tubo, saks, bobne in pozavno. Pa še luštne so. Baje se bomo še videli. Upam, da tega ni rekel slepi.
Nekje se vse konča, tudi naše gostovanje v Nemčiji se je. Če potegnem črto (pa ne koke), je bilo to gostovanje fantastična izkušnja. Predvsem tu mislim na igranje v okolju, kjer takšna glasba ni nekaj vsakdanjega in posledično, kako tem ljudem to glasbo približati. Festival je bil sicer bolj jazzovsko naravnan; nas je Otto gor privlekel, da bi pokazali tudi drugo plat džezerstva, tisto ta divjo. Po odzivu sodeč sem prepričan, da nam jo je uspelo. Citiram Ottota: SUPA GUT, BOJS. Ja če ne, dragi moji, pa ni treba poslušat, haha.
Jernej Žakelj - Jeco glasbenik in samostojni raziskovalec prihodnje zgodovine.